Programi
V procesu individualne terapije stopimo na pot prepoznavanja doživljanj, vzorcev vedenja, ran in obramb. Odkrivamo globoka (in pogosto zmotna) prepričanja o samem sebi, ki lahko tako močno zaznamujejo vsakdanje življenje. Prepričanja o tem, da nismo vredni ljubezni, da si moramo – zato da bi bili sprejemljivi – nadeti številne maske, se kazati drugačne, kot smo v resnici.
Skupaj stopimo na pot ozdravljenja, da bi prepoznali svojo vrednost in dragocenost, ki je nobena napaka in noben padec ne moreta zmanjšati. Vsako življenje ima globok smisel. In pogosto smo ga pripravljeni začeti prepoznavati šele v trpljenju.
Partnerski odnos sega na področje najgloblje intime in je kot tak močno prepleten z najglobljimi hrepenenji – hrepenenji po ljubezni. A v njem se srečata dve nepopolni in ranjeni osebi, ki drug drugemu odpirata najgloblje rane, obudita najgloblja (tudi boleča) občutja in hrepenenja. To srečevanje zato neizbežno tudi boli, včasih tako zelo rani, da se pot iz bolečine zdi skorajda nemogoča. A ni.
Pot terapije je pot prepoznavanja svojih ran in ran drugega. Je pot učenja, kako slišati drugega do točke, ko ga zares začutimo. Je pot prepoznavanja in sprejemanja svoje nepopolnosti in pot sprejemanja nepopolnost drugega, vse do gotovosti, da lahko kljub vsem našim omejenostim ljubimo in smo ljubljeni. Osvobajajoče je zaživeti brez pričakovanj, da bo drugi napolnil našo praznino. Neprecenljivo je, ko se lahko ob tem spoznanju povsem predamo, zaupamo, pustimo, da nas drugi ljubi in sprejme. In zares ljubimo tudi sami.
»Če hočemo zgraditi most od človeka do človeka – in to velja tudi za most med spoznanjem in razumevanjem –, morajo biti mostišča srca, ne glave.«
V. E. Frankl
Družinska terapija je srečanje dveh ali več članov družine skupaj s terapevtom. Najrazličnejše življenjske situacije, načini komunikacije ali (nezavedni) vzorci vedenja lahko pripeljejo do okoliščin, ko se je težko zares slišati, razumeti. Brez zunanje pomoči te vzorce včasih težko prepoznamo in začnemo spreminjati.
V procesu družinske terapije je pomembno, da starš ostane starš in otrok otrok. Tu zato ne odpiramo tem, ki sodijo v partnerski odnos. Ta jasna razmejitev daje otroku ali otrokom občutek varnosti in je osnova za izražanja občutkov, misli. Znotraj teh ločnic je vsak toplo povabljen, da se izrazi, pokaže svojo ranljivost. To daje priložnost za pridobivanje novih izkušenj in možnost oblikovanja novih načinov družinskih odnosov.
Srečati se v tem, kar smo, s tem, kar čutimo, na način, kot razmišljamo..
Družinska srečanja so prav to. Ni nujno, da družina doživlja kakšno posebno preizkušnjo ali se je znašla v neki težki situaciji. Včasih je v vsakodnevnih življenjskih situacijah težko ustvariti prostor, kjer bi lahko vsak povedal nekaj o sebi, nekaj o tem, kako o čem razmišlja. Bil slišan in slišal drugega. .
S pomočjo terapevtke se ustvari prostor za prav to. In ko se zares srečamo, zares vidimo in zares slišimo, gre vsaka – še tako preprosta tema – zares v globine.
Dragocena izkušnja za vsako družino.
Zid, na katerega
v življenju naletimo,
ni nikoli zares zid.
Je le stopnica na poti navzgor,
priložnost za zorenje in rast.
Le od blizu in sami
to včasih težko vidimo.